Živijo!
Čas hitro beži in ugotavljam, da je letošnje leto prava prelomnica: 10 let sva skupaj z mojim možem, 5 let sva poročena, pa še Slovenka sem postala… Takrat, ko sem prišla v Slovenijo z namenom, da bom tu ostala nekoliko dlje, kot samo za romantičen vikend, sem to prelepo deželo gledala z nadpovprečnim občudovanjem. Vozila sem se skozi Vipavsko ali Soško dolino in kar nisem mogla verjeti kakšen paradiž na zemlji je to!
To menim še danes, vendar je ostala občudovanja vredna zgolj narava, ostali aspekti so se v realnem življenju hitro verificirali. In čeprav je po mentaliteti Slovenija zelo podobna Poljski, lahko danes ponosno rečem: vesela sem, da sem po rodu Poljakinja in ne Slovenka. Zakaj? Ker se je Poljska v teh letih izkazala kot daleč bolj napredna v določenih zadevah in daleč bolj prijazna npr. tujcem.
Tek čez ovire
Že od začetka sem v Sloveniji naletela na množične, birokratske ovire, to je bil pravi tek čez ovire. Primer: težave z zavarovanjem. Če vas to zanima, sem imela prve 2 leti izključno turistično zavarovanje kaj je pomenilo toliko, da vsakič, ko sem odpotovala v mojo rodno državo Poljsko, sem tam ostala popolnoma nezavarovana, češ, tam nisem več turist… To je bila res nelagodna situacija, ki mi je povzročala sive lase! Tudi zato sem se že takrat zanimala za pridobitev slovenskega oz. dvojnega državljanstva, pa so me vsakič na pristojnem uradu (najprej za tujce, potem za notranje zadeve) zavračali. Razlog je bil sledeč: želela sem pridobiti dvojno državljanstvo brez odrekanja poljskemu. Pa saj to je jasno! Osebno si ne predstavljam, da bi se kar na enkrat odpovedala državljanstvu države, v kateri sem se rodila, kamor potujem večkrat letno, kje so moje korenine in najbližji, kjer so moji spomini… A si vi to predstavljate? Vedela sem, da imajo Slovenci na Poljskem to prednost in zanimalo me je, zakaj Poljaki v Sloveniji te »ugodnosti« niso deležni? Spomnim se televizijskega prispevka, v katerem se je moja so rojakinja jezila zaradi iste nevšečnosti in že več let borila, da bi le lahko pridobila dvojno državljanstvo… Čas je mineval, z Juretom sva se poročila in znova sem se začela spraševati: zakaj hudiča ne bi se mogla tudi jaz počutiti nekoliko boljše v državi, v kateri 8 let plačujem davke, v kateri živim, delam, imam družino oz. (bolj pomemben izraz) v kateri je »center mojih življenjskih interesov«?! Srečo sem imela, da sem lani naletela na pravo osebo v pravem času. Dost na skrito mi je povedala, da ja: sedaj pa je mogoča odobritev dvojnega državljanstva v Sloveniji, če le med državama obstaja vzajemnost. Za vraga kakšna vzajemnost ter zakaj o tej vzajemnosti ne težijo Poljaki in Slovencem ne otežujejo postopka, Slovenci pa trdno pri svojem? Do danes nato nisem dobila odgovora, moja interpretacija pa je, da se mogoče s tem Slovenija ščiti pred morebitno poplavo prošenj za dvojno državljanstvo ostalih prebivalcev (ki podobno kot jaz živijo tukaj, se pa ne bi odrekli svoji preteklosti), mogoče pa samo nekaj ne štima v birokraciji naše »zlate EU«? No na srečo med Poljsko in Slovenijo podobna vzajemnost obstaja, če pa iščete kakšne druge vzajemnosti, pa mogoče boste tukaj našli več informaciji. Dejstvo pa je, da sem jaz za to možnost izvedela čisto slučajno in celotna zadeva ostaja velika skrivnost, o tem se ne govori, uradniki o tem ne vejo nič, razen, če ti uspe in sam zbrskaš ven kontakt za ta pravega sogovornika… Takrat se izkaže, da je vse mogoče. Tukaj se boste nekateri vprašali: kaj pa konzulat? Moj odgovor je: računajte nase in ne na drugih, saj sem v Sloveniji od vedno morala tako ravnati, drugače ne bi uredila veliko… Občudujem vse nas tujce, ki se morajo na dnevni ravni soočati s podobnimi težavami in inkompetenco. Zato je moj nasvet, da smo vedno en korak naprej, in če nas vržejo ven skozi ena vrata, gremo noter skozi okno, magari tudi na urad – zakaj pa ne? 🙂
