Ali so res že minili štirje meseci odkar sem vam prvič pisala na temo dvojezičnosti v naši družini? Zadnje čase se dnevi kar izgubljajo in drvijo s svetlobno hitrostjo. To prelepo toplo in sončno vreme poskušamo izkoristiti, kar se da aktivno: zabava na igrišču do poznih ur, izleti na morje, s kolesom, … Na žalost ta čas sovpada z zelo ojačanim obdobjem trme naše dvoletnice in pogosto se sprašujem ali za vse te izbruhe intenzivnih čustev ni vsaj delno odgovorna Zarjina dvojezičnost. Saj če se postavimo v njeno vlogo in poskušamo z eno majhno, otroško glavico obvladati dva jezika, vse novosti, ki jih nam vsak dan ponuja svet okoli, poleg tega pa še prijatelje in prijateljice iz vrtca, ki imajo pol toliko dela in se lahko osredotočajo izključno na spremljanje enega jezika in ene, slovenske realnosti… To lahko prej ali slej zmede vsakega od nas! 🙂 Mislim torej, da se Zarja še kar uspešno sooča s to situacijo, nasprotovanje vsemu in vsem pa bo kmalu minilo – vsaj upam!
Kaj je novega pri nas
Od zadnjega posta o dvojezičnosti se je precej stvari spremenilo. Zarja je sposobna sestaviti cele stavke, vendar v njeni komunikaciji prevladuje slovenščina. Trudim se, da bi se z njo pogovarjala izključno poljsko, ampak mi ne uspe vedno. Kakorkoli že, Zarja pogosto »dodaja« poljske besede k svojim krajšim ali daljšim povedim oz. uporablja poljska pravila sklanjatve in spregatve za slovenske besede ter obratno:
»Bardzo źle czujem.« – Zelo slabo se počutim.
»Mama nie martwcie se, wszystko bo v redu.« – Mama ne skrbi, vse bo v redu.
»Glej mami , koparka!” – Mami poglej, bager!
„Tukaj imam brzuszek” – Tukaj imam trebušček.
Nekatere predmete, stvari, vedno imenuje po poljsko, druge vedno po slovensko, dejstvo pa je, da govorjen poljski jezik razume brezhibno (no razen kadar se dela, da nič ne razume in ne sliši 🙂 ). Takšno »mešanje« je povsem normalen pojav pred tretjim letom starosti. Šele kasneje, med tretjim in četrtim, otroci začnejo sestavljati polne povedi v izključno enem jeziku in s tem razlikovati oba jezika. Poleg tega lahko otroci do tretjega leta absorbirajo med 800 in 900 besed (skupaj, ne glede na število jezikov), kar v tem času lahko vpliva na (nekoliko slabšo) kakovost izjav dvojezičnih otrok. Te informacije so me precej pomirile, saj sem se odkrito povedano bala, da tako mešanje izvira iz našega napačnega pristopa k učenju poljskega jezika. Ugotovljeno je, da zgodnje učenje dveh jezikov ne vpliva negativno na razvoj govora pri otroku in posamezne faze (čebljanje, prve besede, združevanje besed v en stavek) potekajo popolnoma na enak način kot pri enojezičnih otrocih, vendar običajno ne za oba jezika hkrati. Torej če v primeru dvojezičnega otroka opazite določene nepravilnosti v razvoju govora, zagotovo ni vzrok njegova dvojezičnost in morda bi bilo dobro, da se posvetujete s strokovnjakom, logopedom.
Dvojezičnost ima dvojni pomen
Tehnično gledano zadeva je sledeča: obstajata dve vrsti zgodnje dvojezičnosti.
Prva, v katero spada tudi najina Zarja, se imenuje simultana ali vzporedna dvojezičnost. To pomeni, da otrok od rojstva ali zelo zgodaj, navadno preden dopolni tri leta, odrašča v dvojezični realnosti. Najbolj pogost primer je prav naš primer, torej mešanega para, kjer mama in oče prihajata iz različnih držav, zaradi česar govorita različna jezika, živita pa v državi enega od staršev. Včasih se zgodi, da se otrok preprosto srečuje s tujim jezikom preko stalnega stika z osebo – govorcem tega jezika (bližji sorodnik, varuška, vzgojiteljica v mednarodnem vrtcu). Sami doma uporabljamo metodo OPOL (one parent, one language), ki je najbolj pogost način spopadanja z dvojezičnostjo pri otroku.
V drugi vrsti pa najdemo zaporedno dvojezičnost oz. tako, ko se otrok (običajno po dopolnjenem tretjem letu starosti, kadar že ima dober temelj maternega jezika) kar naenkrat znajde v drugačnem, jezikovnem okolju. To se lahko zgodi npr. s selitvijo družine v tujino in vpisom otroka v tamkajšnji vrtec. S tem ima otrok stik z maternim jezikom doma, izven pa se srečuje samo s tujim jezikom. V tem primeru lahko pričakujemo določene čustvene in/ali identitetne težave pri naših malčkih (vsaj na začetku), ki izhajajo iz nezadostnega znanja jezika, ki ga uporabljajo ostali sovrstniki. Zopet, če se postavimo v vlogo otroka: stres povezan s spremembo kraja bivanja in okolice na splošno, lahko privede do glavobola nas odrasle – preverjeno! Na srečo se otroci hitro prilagodijo situaciji in novim okoliščinam ter srkajo tuji jezik kot spužva, zato sem prepričana, da bodo morebitne težave v hipu minile.
