Živijo!

Dolgo me tu ni bilo, zato dovolite, da po takem premoru pričnem z objavo, ki nima veliko skupnega z opremljanjem notranjih prostorov. Čeprav zadnje tedne veliko časa preživljam v prostorih (zelo različnih…), gre tu večinoma za notranjost našega stanovanja in kavč. Kaj naj rečem: v prvi nosečnosti bi lahko gore prenašala ter skakala kot gams skoraj do poroda (oz. do trenutka, ko mi je ginekologinja zažugala: zdaj se pa ustavi punca). In nosečnost št. 2? Slišala sem že veliko »dobronamernih« nasvetov in opozoril: ena nosečnost ni podobna drugi, pazi, ker boš imela dvakrat večji trebuh ali pripravi se na zelo slabo počutje… In če se to sredinsko za enkrat ni preveč uresničilo, sta se ostala dva na žalost izkazala kot 100% resnična!

Nosečnost, ki ni pravljica

Kako lahko opišem moje stanje? Utrujenost krat x, slabost 24 ur na dan, bolečine vseh vrst (najbolj v hrbtu) ter popolnoma brezmožganost (ali ta beseda sploh obstaja?) in ustvarjalna impotenca! Ta zadnja stvar mi najbolj teži, ker če že poležavam dosti na kavču, bi si lahko vsaj kaj kreativnega izmislila, napisala…Vendar ne! Zgleda, da se je dojenček odločil, da mi bo odvzel obe polovici možganov, in medtem, ko sam veselo izkorišča čar plodovnih voda in zmeraj bolj pleše noter, se jaz – mama včasih sprašujem, kako se že kuha riž?!

Seveda splošno pomanjkanje časa in približujoč se datum poroda ter Zarja polna energije in upora – vse to nam na dnevni ravni dodaja veliko pestrosti! Tudi bolezni so se zgleda odločile, da nas ne bodo zapustile do pomladi. In tako si že od januarja konstantno podajamo bacile, ki bodo (upam) s prihajajočim mrazom -20 stopinj končno poginili!

Kaj pa notranjost in opremljanje, kje so nove dekoracije?

Oprostite torej, da glede na vse zgoraj opisano moji prostori v zadnjem času poraščajo skoraj z mahom in prahom ter čakajo na boljše obdobje. Življenje pa pri nas teče po starem in morda zdaj še hitreje se vse obrača (tako hitro, da, ko so me zadnjič vprašali v katerem tednu nosečnosti sem, sem se zmotila za dober mesec…). S  sentimentom se torej spominjam prve nosečnosti, kadar je moja koža žarela in jaz sem imela moči za dveh. Takrat sem se lahko popolnoma posvetila temu majhnemu bitju v trebuščku, skozi spremljala njegove gibe, pripravljala gnezdece ter uživala z možem v zadnjih dnevih »svobode«.

In čeprav je tokrat zgolj utrujenost in hitenje, pa še vedno menim, da je to prelep čas tako zame kot za moje najbližje, ki nam vsem prinaša veliko sreče in smeha. Zarja, na primer, vsa ponosna na bodočo funkcijo sestrice, se je odločila vzpostaviti stik z njo ali njim skozi konstantno božanje mojega trebuščka, klepetanje z njim, dajanje mu in nanj igrač ali lizike.. kdo ve – mogoče to res deluje?

Želim vam vsem novopečenim mamicam, tudi tem, ki se v podobno vlogo podajajo že drugič, tretjič ali entič, veliko nasmeha in energije in se z vami povezujem v morebitnih bolečinah ter se vsem zavezujem za izboljšanje blog dejavnosti.

Tukaj pa nekaj utrinkov iz našega zadnjega vsakdana:

Pomlad je že blizu!

Papa