Včasih se mi zdi, da življenje samo odloča namesto mene in dela kar ga je volja brez posebnega, predhodnega posvetovanja z mano – ali je pri vas podobno? Če pomislim na zadnjih 10 let, imam močan občutek, da so ta leta del prej nenačrtovane zgodbe.

Življenje je kot ljubezen: ni lahko in mirno stanje, ampak težka in čudovita pustolovščina. (Andre Fayol)

Ko sem bila majhna sicer nisem sanjala o princu na belem konju, gradu in princeskini obleki. Spomnim se pa, da sem si vedno predstavljala mojega bodočega moža kot posameznika, ki je po karakterju podoben mojemu tatu, to se pravi dober, ljubeč in zvest. Pozabila pa sem bolj precizno določiti podrobnosti o tem, kje naj bi ta posameznik živel in ker je svet ogromen se je hitro izkazalo, da ga očitno na Poljskem lahko iščem zamanj! V Sloveniji pa je bila druga zgodba in tako se je moje življenje obrnilo za 180 stopinj. Če bi mi takrat, ko se je še šlo samo za počitniško zgodbico, nekdo povedal njeno nadaljevanje, mislim, da mu ne bi verjela. Vendar je življenje kar zvito in tak je bil tudi moj mož. 10 let je res veliko, da bi vam lahko v eni objavi povedala vse o mojem življenju v tujini. Zato dovolite, da bom temu področju posvetila en cel del bloga in zgodbo porazdelila na manjše koščke. Začnimo pa od začetka oz. od odločitve.

Končno se odloči!

Na splošno sem neodločena oseba, ki vedno poskuša najti eno vmesno pot med dvema, možnima odločitvama (kot zanimivost vam lahko povem, da prav zaradi tega pogosto naročam stracciatella sladoled, saj se ne znam odločiti med okusom smetane in čokolade…). Moj mož je v marsičem moje pravo nasprotje, tudi kar se tiče sprejemanja odločitev. Zato pogosto pravi: odloči se in sprejmi vse posledice, kakršnekoli pač so. In tako je odločitev o zapustitvi Poljske padla po približno letu pa pol naše zveze, in seveda jo ne štejem med enostavne. Mislim, da je prav leto in pol – dve leti kritični trenutek, v katerem se je potrebno nekaj odločiti (če že moram v tej objavi pretiravati z uporabo te besede). Kot pravijo: enkrat se živi in na vožnjah, letih in konstantnih ločitvah skoraj nemogoče zgraditi pravega odnosa… Vsaj za naju to ni bilo mogoče in je postalo težavno, zato sva dala vse na tehtnico in prevladala je slovenska stran. Takrat sem že zaključila študij, moja zaposlitev me ni zadrževala, zakaj potem ne bi poskusili? Do takrat sem itak že veliko potovala in se mi je zdelo, da mi odhod v tujino za stalno ne bo povzročil nobenih težav. Niti jezikovne plati me ni bilo strah, saj to področje mi pride dokaj enostavno, poleg tega že takrat sva imela z možem skupen jezik (dobesedno in v prenesenem pomenu) in to je italijanščina. Seveda je bil vmes še ljubezenski faktor…

Odhod v solzah

Spakirala sem torej 2 kovčka in takoj po božiču sva s »posameznikom« odšla z vlakom z vozovnico v eno smer v roki. Danes vam lahko povem, da skozi celo to obdobje sem že večkrat razmišljala o nakupu povratne karte, saj so naše predstave eno, vsakodnevno in realno življenje pa nekaj drugega… Preprosto ni mogoče predvideti svojih občutkov, čustev, tega koliko bomo pogrešali bližnje ali čisto trivialne stvari, o katerih prej ne bi niti pomislili, da bi nam lahko sploh manjkale. Potem pa se izkaže, da nas prav one nenehno spominjajo na domače in onemogočajo, da bi se dobro usidrali v novi realnosti. Poleg tega je moj prihod v Slovenijo sovpadel z največjo gospodarsko krizo zadnjih desetletij, kar je močno vplivalo na razplet dogodkov, pa tudi moje poklicne »kariere«, posledično pa na najino skupno življenje. Naj še dodam, da hitro sem začutila tudi prej omenjeno jezikovno oviro, ki je prekrižala pot komuniciranju dnevnih potreb, spreminjala je pomen stavkov in onemogočala polno izražanje resničnih občutkov. Vendar menim, da vse, kar je zgrajeno na močnih temeljih, lahko preživi veliko neviht in turbulenc in tega se bom držala. Do sedaj deluje!